OBLETNICA! Pravzaprav dve v enem! 55 let in 5 let slikanja! 1. 3. 2021

Evo, drage moje, motivacijski proces je za mano: kuhinja pospravljena, pomivalec pere, pečica peče (ker je najmlajša v stresu - 1. šolski dan po počitnicah, pa si zasluži malo tolažbe), mož mesi kruh ...

A nam ni luštno, sodobnim gospodinjam, kar vse se samo dela, kot v Harryu Potterju! Samo hec :) , seveda!

Danes imam na sporedu bolj resne stvari. Reeesne! V soboto sem dosegla okrogel jubilej - 55. rojstni dan. Sem kar ponosna, kljub tegobam, o katerih zdajle ne bomo ... :) . Očetova mama je umrla za rakom, pred svojim 55. letom, mamina pa čisto mlada, sredi vojne, sama v Ljubljani ...

Meni se pravzaprav zdi, da bi rojstne dneve morale praznovati mame, ki so nas spravile na svet! Tako da: hvala mami!

Včasih si poskušam zamisliti "neskončnost" vesolja in majhnost človeka v njem.

Pa koliko možnosti imaš, da se sploh rodiš.

Zelo malo.

Pa koliko možnosti imaš, da se rodiš v približno pravem času in

na približno pravi geografski destinaciji.

In v približno pravi družini.

In da ustvariš približno pravo "novo" družino.

In da je z otroki približno OK.

In da je v službi približno OK.

In da je z zdravjem približno OK.

Ja, veliko stvari gre lahko narobe. Tako da, hvala vesolju, višji sili, ... Kar v redu nam gre.

Abraham (zame pred petimi leti) je kar pomemben mejnik. Pameten človek se začne ozirati nazaj. Pa tudi naprej! Moja filozofija je, da ti je vsak dan po 50-tem podarjen. Pa da smo si na jasnem: ni mi žal nobene sekunde zapravljene na Netfliksu in kavču! :)

Pri 40-tih mi je potegnilo, da sem že gospa in mi ne bo vsak, ki ima 5 minut časa solil pamet. Takrat sem tudi (končno) ugotovila, da niso vsi, tako pametni, kot se delajo ... Ja, kaj čemo, imam res dolgo "lajtengo" ... Rabim čas ...

No, za abrahama si ljudje zaželijo in dobijo kakšno lepo sliko. (Nekateri tudi, če si ne želijo.)

Slike so bile vedno moja šibka točka.

Tudi moja mama je kupovala enciklopedije (sin se pritožuje, da sem mu za vsako priložnost kupila enciklopedijo), moja najljubša je bila Svet umetnosti.

Še v srednješolskih letih sem v Londonu kupila eno lepo risbo od uličnega umetnika, na maturancu v Dubrovniku eno (sošolcem je bilo čudno, za kaj zapravljam denar), na poročnem potovanju grafiko. Ko sva se z mojim preselila v prvo stanovanje sva kupila en original in šla celo pogledat k Dori Plestenjak v Škofjo Loko. Imela je eno z res lepim prizorom, kako vaščani ponoči gazijo skozi sneg k polnočnici. Očitno je bila predraga za naju.

Pa sem šla, za abrahama, po Ljubljani, iskat slike. Roožeee!

Ja, dobre stvari imajo ceno!

Moj je pa že pri nakitu, srebrnem!, gruntal, zakaj rabim nov komplet, saj že imam enega ali dva! Moški!

Takole se sprehajam iz galerije v galerijo, pa gruntam, prevzetnica: saj to bi pa tudi jaz znala! (Toliko o skromnosti.)

Morate vedeti, da sem iz DIY družine ...

In sem si kupila barve in platna in odprla You tube, kjer mi je padel v oči bradati, simpatični dedek s svojo prijazno ženo (Garry and Kathwren Jenkins), ki slikata čudovite rože in spotoma malo poučujeta takale telebane, kot sem jaz. S temle videom sta me začarala: https://www.youtube.com/watch?v=yu2TKk7hNOA

Ena posledica te učne lekcije visi zdaj pri moji sestri, ki jo je celo dala v okvir. Mi je kar nerodno ... Hvala Katarina!

S težkim srcem prilagam nekaj začetniških packarij:

Sem jih hotela skurit, pa sem počakala na tole priložnost.

Se vidi, da sem trmasta kot konj, a ne? Nisem nehala. Gary je pomagal, ampak vse tiste nasvete: ne se bat, sprostite se ... lahko začneš upoštevati šele po kilometrih vaje. Jih pa imaš v podzavesti, tako da računam, da deluje tudi pri vzgoji in da se otrokom, dijakom nekaj tudi usede v podzavest (zagotovo si zapomnijo čisto vse neumnosti in spodrsljaje ...). Vsak začetek je težak, vsaka poteza je okorna, glava se boji, roka opoteka ...

Saj je šlo kmalu na bolje, ena slika mi še vedno visi v spalnici. Tale spodaj. Eno na zlatem ozadju in v zlatem okvirju je pa kar takoj kupila Barbi. Hvala Barbi!

David Jansen

https://www.youtube.com/watch?v=K2uE7ZhEgEc

je bil še en navdih (vidim, da bi bilo dobro še enkrat pogledati), poskusila sem tudi z njim in nastala je tale slika:

V bistvu je bil moj namen, da si naslikam lepo cvetje za 50. rojstni dan. Pa še vedno ni uspelo! Še dobro, ker lahko še treniram in še poskušam! :)

Znan in priznan japonski slikar je pri svojih 90-tih pojamral; Ko bi vsaj živel še nekaj let, pa bi se mogoče res naučil slikati, tako kot si želim! :)

Res je, da imamo korono, ampak imamo tudi čudovito vreme! Ni čudno, da so me za metuljčki spet zagrabile rože. Evo, tule je ena, naslikana po poletnem šopku z mojega vrta (ne še letošnjega!). Nisem se kaj dosti trudila z realnostjo, malo sem se sprostila! :)

Potem pa sem se na vrat na nos vrgla v nov osnutek v res divjih barvah:

Vedno pa gre proces takole:

ideja v moji glavi izgleda super,

nekje na pol poti se trepljam po rami:

Tokrat ti pa dobro gre!

Potem spet padem na realna tla in si rečem:

Še bo treba trenirat :)

Drage moje, hvala za voščila in dobre želje, sem vesela in hvaležna, da grem lahko z vami po tej zanimivi poti.

Hvala, ker napišete kakšen komentar in stisnete srček! :)