Novi začetki? Ne, samo nadaljujemo... 18. 1. 2021

Kako hitro bežijo dnevi! Skoraj dve tretjini prvega meseca sta mimo!

Dobro, da si ne delam novoletnih obljub in načrtov, ker tale tempo slikanja ne bi dosegel planov.

Z vami delim končano sliko, pa bolj blago osnovo, na kateri je nastala končna slika in moj atelje - kuhinjo, pisarno, učilnico... Ja, takle mamo!

Spomin na letošnje sončne zahode v Šimunih, na Pagu...

Malo bolj abstraktno? Sem pretiravala z barvami? Ampak, vam povem, realni zahodi so še bolj neresnično kičasti, barviti - narava ustvarja nore prizore (kot da so umetni, se spomnite tiste pravljice o svinjskem pastirju, ko so princeski bolj všeč umetne stvari - in je zato tudi kaznovana).

Tisti iz moje generacije se najbrž spomnite stare zbirke 4 Disneyevih knjig (prebrala sem jih neštetokrat).

Notri se skriva skromna zgodbica o dedku zajčku, ki je poslikaval velikonočna jajčka in ko je umrl, so njegovi vnuki, ob pogledu na barvite sončne zahode, rekli: "Tole je pa naslikal naš dedek!"

Ta zgodbica mi res velikokrat pride na misel..., v otroštvu se mi je zdela pa kar malo preveč preprosta...

Sem šla prav omaro pospravit, da vam lahko pokažem:

(Najljubša razpada...)

Jaz bi, po stari navadi, vse naenkrat: kužke, mucke (to so leta), portrete, ROŽE (od blizu in daleč), tako da pokrajine sploh ne pridejo na vrsto! Ampak kličejo po abstrakciji! Če bi vsak dan slikala.... No ja, tudi počasi se daleč pride.

V osnovni šoli smo imeli super profesorja risanja: akademskega slikarja Daria Petriča, bil je res faca.

Pustil nam je, da ustvarjamo po svoje in vedno je vpil;

"kaj mažeš, stopi korak stran in poglej kaj si narisal!",

pa: "ni rjave barve! sestavljena je iz drugih barv!"

in: "krava je lahko zelena, saj je zeleno travo!"

Do danes sem si zapomnila in šele sedaj vem, o čem je govoril!

Nekoč me je užalil, da sem prerisala petelina; ampak včasih nismo bili tako zelo občutljivi, nisem mu zamerila.

Pa če je bil kakšen poba malo bolj živahen, ga je povabil v kabinet in je prišel fantin čez nekaj trenutkov ven z malo bolj rdečimi ušesi, pa je bil spet nekaj časa mir. Saj pravim, nismo komplicirali.

Enkrat je imel razstavo svojih del v šoli; še danes jih vidim: pastelne, abstraktne pokrajine. Vozil je pastelno modro diano... Njegovih del ne najdem na spletu...

Naj bo za danes dovolj!

Upam, da ste srečno prestopili v novo leto in vse dobro vam želim!